Naj se vam predstavim: sem gozdni škrat. Vas zanima, kako sem spoznal prijazne otroke iz skupine Metuljčki?… Prvič sem jih presenetil na jesenskem pohodu v gozd, ko sem jim z dreves metal listje. Nato pa sem jim pri vsakem obisku gozda pripravil sporočilo ali nalogo. Z mojo pomočjo so pridobili veliko znanja o gozdu in razvili spoštljiv odnos do narave. Ko so v gozd povabili starše, sem jim pripravil lov za gozdnim zakladom (iskali so najrazličnejši naravni material). Čeprav sem se jim spretno skrival, sem jim prirastel k srcu. Prinašali so mi najrazličnejša darila; najbolj mi je bila všeč kapica iz želoda, ki jo rad nosim. Užival sem tudi v gozdni hrani, ki so mi jo prinesli in se z njo tudi sami posladkali. Jeseni so v mojem gozdičku nabrali kostanj in ga nato spekli na igrišču. Spomladi pa so se sladkali z gozdnimi jagodami. Ko se je bližala zima in ko me je že pošteno zeblo, so mi zgradili hišico. Joj, kako so me osrečili…. V hišici so mi pripravili mehko posteljo iz mahu, da mi je bilo v njej prav prijetno.
Velikokrat so obiskali moj gozdiček in mi včasih zapeli pesmico: »Enkrat je bil en škrat«. Ker sem boječ, sem jim prisluhnil izza kakšnega grma ali drevesa. Včasih sem jim malo ponagajal in jim z dreves metal želode. Všeč mi je bilo, ko so me želeli najti, jaz pa sem se jim skril.
Nato je prišla zima, z njo pa mraz in sneg. Grel sem se v svoji topli hišici. Neke noči je zapadlo toliko snega, da se je streha na hišici zlomila in tako sem ostal brez doma. Prijazne otroke sem prosil , da me vzamejo s sabo v svoj dom. Želel sem jih bolje spoznati in z njimi doživeti kaj novega.
Otroci so to idejo z navdušenjem sprejeli. Vsak teden obiščem drugega »Metuljčka« in vsi prav lepo skrbijo zame. Skupaj se igramo z njihovimi igračami in na igralih, hodimo na izlete in na sladoled. V zameno za njihovo gostoljubnost pa jim pomagam pospraviti sobo, znam tudi dobro pomagati v kuhinji in prebrati pravljico za lahko noč preden skupaj utonemo v globok spanec.
Otroke zelo rad povabim v svoj dom – gozd. Tam se igramo igre čuječnosti, ko jih spodbujam, da se osredotočijo na dani trenutek, na zaznave iz okolja (na zvoke, vonjave, okuse, na občutenje vetra v laseh in sončnih žarkov na koži, na zaznavanje gozda preko tipa). Ta čutna doživetja so jim dala vpogled v lepoto in raznolikost gozda. Pozimi so opazili, da je gozd pust in miren. Spomladi, pa poln življenja, barv, živali, različnih zvokov in vonjav.
Gozd je za Metuljčke postal igralnica, telovadnica in učilnica. Ponosen sem, da sem jim pokazal, kako čudovita je narava in koliko možnosti za učenje, igro in gibanje nam ponuja. Veselim se nadaljnjega druženja z otroci iz vrtca Krkine lučke.
vzgojiteljica Damjana Lavrič
