Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh…
Medvedki, Škratki in Čebelice smo pregnali slabo vreme in se v četrtek, 23.5.2024, dobre volje odpravili na zaključni izlet v Kekčevo deželo.
Po približno dveh urah vožnje smo prispeli na zborno mesto na Vršiški cesti v Kranjski Gori. Tam smo imeli malico, ki so nam jo pripravile kuharice. Čeprav smo nestrpno pričakovali glavnega junaka Kekca, smo bili na preži že v dolini, če bomo kje srečali Bedanca. Ko smo se najedli, nas je do Kekčeve dežele popeljal prav poseben avtobus, poslikan z junaki, ki smo jih pričakovali v Kekčevi deželi.
Na avtobusu nas je prijazno sprejela Meta, ki je bila naša vodička skozi pohajkovanje po planini. Opozorila nas je, naj hodimo po poti za njo, drugod je namreč Bedanec pripravil pasti, luknje prekrite z vejami, v katere lahko pademo. Sprva smo reševali vzgojiteljico, ki jo je Bedanec zaklenil v kletko. Morali smo poiskati ključe in kletko odkleniti. Veseli, da nam je to uspelo, smo odkorakali do Bedančeve koče, od koder je prihajal lep zvok. Slišali smo prepevanje Mojce, ki je bila ujeta pri Bedancu. Sprehodili smo se skozi njegovo kočo, kjer smo opazili veliko nagačenih živali. V njej je tudi zelo smrdelo. Izvedeli smo, da je temu tako, ker se Bedanec ne umiva.
Rešili smo Mojco in se odpravili proti Brinclju, za katerega nam je Mojca povedala, da ima zelo lepo kočo. Na poti do le te, smo srečali Bedanca, ki je spal pod drevesno krošnjo. Da nas ta ne bi opazil, smo se mu poskrili. Mojca nam je zaupala, kako mu s Kekcem večkrat ponagajata. Potegnila je vrvico in iz mreže, ki je visela nad Bedancem, so popadali lešniki. Ta se je sila razjezil, poprijel za puško in ogledoval, kje je veverica, saj je mislil, da se je ta spravila nanj. Bedanec je ubral drugo pot, mi pa smo šli naprej skozi mostiček, po poti, ki je peljala do Brinclja. Ko smo bili blizu njegove koče, smo pred njo zagledali veliko črno pojavo, ki je grdo zavezovala Brinclja. Bil je Bedanec! Bili smo tako pogumni, da smo se odločili priskočiti Brinclju na pomoč. Bedanec nas je opazil in začel teči proti nam. Nekateri otroci so se razbežali, medtem ko so se drugi spomnili, česa se Bedanec boji in kako ga pregnati. Ker se poleg vode zelo boji tudi sove, smo začeli glasno ukati. Tako smo ga ugnali in ga na našem popotovanju nikoli več srečali. Brincelj nas je povabil v svojo kočo, v kateri je bil tobogan, po katerem smo se spustili.
Že smo hiteli do Kekca, da mu čim prej povemo, kaj vse se nam je pripetilo in kako pogumni smo bili. Presenečen je bil nad našimi dejanji in nas tako popeljal naprej do hiše, obdane z gorovjem in čudovito pokrajino, do katere je vodil skrivni rov. Nad njim je bila sova, da ga slučajno ne bi prečkal tudi Bedanec. Ko smo prišli iz rova, smo bili zares osupnjeni nad pogledom, ki se je razprostrl pred nami. Ujeti smo bili med gorami in slišali le potok, ki je žuborel mimo nas. Mojca in Kekec sta nas popeljala do mesta, kjer je pokopan Pehtin volk. Mojca in Brincelj sta se od nas poslovila in šla novim dogodivščinam naproti, mi pa smo pot nadaljevali proti Pehtini koči. Na poti do tja, smo prepevali Kekčeve pesmi. Kekec nas je spodbudil, da pokličemo Pehto, ki se je odzvala le, če smo bili zares glasni. Prijazno nas je povabila v svoj domek, kjer je bilo veliko koz, ki so nas domače sprejele. Povsem smo razumeli, zakaj se je teta Pehta jezila na Kekca, saj ji je ta na vsake toliko nekaj ušpičil in poskrbel, da smo se nasmejali. Sprehodili smo se mimo njenega “laboratorija”, kjer smo opazili tekočine raznoraznih barv, prav tako pa smo se v njeni koči navonjali prijetnih vonjav po čaju. Postregla nam je tudi s pecivom, v katerem je bila “sestavina za pogum”. In točno taki smo zapustili Kekčevo deželo. Pred odhodom na avtobus smo še pomalicali in okuženi z dobro voljo nadaljevali pot domov.
Utrinki v galeriji.
Pripravile: vzgojiteljice Medvedkov, Škratkov ter Čebelic
